Tour De Mercator IT 2023
Ekipa desetih sodelavcev Mercatorjevega IT sektorja je nedavno opravila zavidljivo kolesarjenje. Na poti od Ptuja do Kopra sta se jim pridružila tudi dva člana ŠD Dinamit. Skupaj smo prevozili 437 km, vozili pa 17 ur in 10 minut. A ekipa Tour de Mercator IT, kot smo se poimenovali, ni bila sama na celotni trasi. Ves čas so jih spremljali sodelavci, ki so skrbeli za hrano in pijačo ne le podnevi, ampak tudi ponoči, ob prijaznem spodbujanju kolegov kolesarjev.
Zamisel se je porodila pred dvema letoma, ko so nekateri člani ekipe prvič kolesarili skupaj. Beseda je dala besedo, sledilo je več sestankov in dogovorjena je bila trasa kolesarjenja. Odločili smo se obiskati vse lokacije v Sloveniji, kjer ima Mercator IT pisarne, in sicer: Ptuj, Žalec, Novo mesto, Ljubljano, Novo Gorico in Koper.
Deset kolesarjev – Mito Kot, Bojan Peršič, Slaviša Cvijić, Krešimir Ležaić, Robert Male, Andrej Jereb, Tomaž Šau, Milan Zupanič, Metod Pogačnik in Sebastjan Retelj – ter spremljevalna ekipa v kampu – Aleš Pregel, Urška Majerič in Alenka Klemenčič – v petek ob 22.40 smo krenili s Ptuja, svojo pot pa zaključili v soboto ob 21.30 v Kopru. 23-urna vožnja je vključevala kratke petminutne postanke ter zajtrk in kosilo in bilo je neverjetno. Ekipa je dihala kot eden, a na naših obrazih je bilo videti odločenost, da dosežemo, kar smo si zadali. Uspelo nam je!Pred štartom smo se zbrali na večerji in se založili z ogljikovimi hidrati. Tudi kombi, ki nas je spremljal na poti, je bil dobro založen: 9 kg banan, 50 kajzeric, Nutella, med, kremni namazi, velike količine Coca-Cole, vode in kave … Vsak kolesar pa je imel svojo torbo in razne dodatke, ki so nujni za dolgotrajna športna prizadevanja in napore.
Petek, ob 22.40. Fantje smo izračunali, da bi povprečna hitrost morala biti okoli 27 km/h, postanki na dve uri po 5 minut, malo več postankov za zajtrk in kosilo, načrt skupinske vožnje in vožnja ponoči. Okrog 4. ure zjutraj smo prispeli v Zidani most, kjer nas je že čakala spremljevalna ekipa s hrano, kavo in pijačo. Nato nas je pot vodila po sevniškem in krškem koncu, na poti pri Kostanjevici na Krki, v mestecu Zameško, pa nas je čakalo pravo presenečenje – sodelavka Mirjam Trelc Ocepek je z možem za vse skuhala ovsene kosmiče s čokolado. Sredi noči! Iz nasmehov in komentarjev kolesarjev je bilo razvidno, da smo zadeli v polno, saj smo bili kot prerojeni, in pavza je prišla v pravem trenutku.
Na poti ni bilo presenečenj. Ko smo prispeli v Novo mesto, nas je pričakala sodelavka Irena Bavdaš s svežo kavo in piškoti. Irena je znana po odlični peki in fantje smo z veseljem pojedli ta nepričakovano dober prigrizek. Kasneje so nekateri povedali, da so jim kratki postanki z različno hrano, spodbudo in srečanji dali novih moči za nadaljevanje poti.Zdaj smo bili vsi budni več kot 24 ur, kolesarji pa smo z manjšimi postanki presedeli na kolesih celih devet ur. Pot v Ljubljano nas je vodila po belokranjskih idiličnih poteh do Žužemberka, Škofljice in v Ljubljano, kjer so nas pričakali kolegi Valentina Bajuk Terčon, Mirjam Kurent, Jure Kozamernik in Zoran Đorđevski. Za nami je bilo 265 prevoženih kilometrov, a kljub naporom smo bili vsi nasmejani in pozitivno naravnani ter smo se nenehno medsebojno spodbujali.Na Vrhniki so nas dočakali pravi navijači – Branko Primožič s soprogo sta nas pričakala ob progi in nas navijaško spodbujala z zastavami in piščalkami, v domu Slaviše Cvijića, enega od kolesarjev, pa nas je čakalo kosilo – vroča juha, veliko testenin, riža in veliko smeha.
Po kosilu – najtežji štart in veliko klancev, ki jih je bilo treba premagati. Ob 17. uri pridemo v Novo Gorico in počasi pride do utrujenosti. Spremljevalna ekipa pomaga, pripravlja hrano in pijačo ter nesebično objema in bodri. Za nami je 360 kilometrov, a pred nami zadnja etapa do Kopra. Spremljevalna ekipa je v cilj prišla malo pred ekipo. Skupaj s kolegico Tino Zafred in kolegom Diegom Derino so zmagovalce pričakali s šampanjcem in zmagovalno pesmijo. Kljub vsej utrujenosti in izčrpanosti je bilo na cilju neizmerno veselje, veliko objemov, veliko stiskov rok, veliko navdušenja in veliko ponosa na dobre fante iz IT-ja.
Dolgo pot smo zaključili z večerjo in obljubo, da se bomo prihodnje leto znova odpravili na pot.
Za konec pa, še vtisi kolesarjev po vseh prevoženih kilometrih:
Mito Kot, ki je bil tako pobudnik kot glavni organizator poti in je vse trdno držal v svojih rokah od začetka do konca, pravi, da kolegov za ta podvig ni bilo težko prepričati, v osmih mesecih priprav pa so med seboj delili nasvete, izkušnje in usposabljanje. »Takšen izziv te veže za vse življenje in ti ostane za vedno v spominu. Rekel bi, da je to nekaj kljukic na življenjskem seznamu«
Bojan Peršič: »Namen naše poti je bilo predvsem druženje na dogodku, ki predstavlja tako športno kot medčloveško sodelovanje. Mislim, da smo vsi šli z vero, da bomo skupaj dosegli ta cilj. Med vožnjo s kolesom sem veliko razmišljal, predvsem o tem, kako lepo se je voziti v taki družbi prijateljev in sodelavcev, in to je bila moja motivacija ne le na poti, ampak tudi za nadaljnje delo v Mercatorju.«
Slaviša Cvijić: »Vsi smo se strinjali, da ni team buildinga, ki bi nas povezal in združil celotno ekipo, kot nas je ta dogodek. Bilo je veliko časa za pogovor in zelo sem vesel, da nismo niti enega stavka zapravili za pogovor o delu, tako da je bilo zelo zabavno in sproščujoče, in kot ekipa smo se zelo dobro ujeli.«
Sebastijan Retelj: »Spominov je ogromno, saj si cel dan na kolesu, tezko najti najlepsega…moj strah pa nocči spusti v temo…pišuka, nekateri kar spustijo 🙂. Ko je zmanjkovalo moči, je najboljša motivacija pogovor…pa tud če je ena stran tiho…in vsak postanek…trepljaj po rami, bravo…gre nam.
Pojedla sta največ Tomaž in Slaviša…ne vem, če sem jih videl praznih ust…posledično sta preživela tud največ časa – vsi vemo kje 🤣
Med vožnjo razmišljaš o vsem… o dobrem prijatelju/prijateljici…kdaj bo minila noč, kaj bom počel na dopustu 😋 kdaj bom eno pivo spil… faak, a je res še toliko km?«
Andrej Jereb: »Izlet je bil zelo zanimiv. Zapeljite se po krajih, ki jih še niste videli in se prepričajte, kako lepa je Slovenija. Sama izkušnja je bila izziv, s katerim se človek ne sreča vsak dan. Nanj se pripravljate in ga nestrpno pričakujete. Ko pa se zgodi, se le prepustite užitkom. In zares smo uživali. Če ne bi, verjetno ne bi dosegli cilja.«
Metod Pogačnik: »Z ekipo sem se počutil odlično. Sodelujemo dobro kot sodelavci, tu pa smo se zares povezali. Dihali smo drug z drugim, pomagali smo si na poti. Če je kdo potreboval pomoč, se je cela ekipa ustavila, tudi tisti spredaj so se vrnili in pomagali. Izkušnja delati nekaj s sodelavci, česar ne počneš v delovnem okolju, je izjemna in močna že sama po sebi.«
Milan Zupanič: »Občutki so fenomenalni. Pohvala spremljevalni ekipi, ki se je izkazala za vrhunsko. Pred nami so že novi načrti. Želimo prevoziti 500 kilometrov. In mislim, da nam bo uspelo.”
Tomaž Šau: »Bilo me je strah nočne vožnje. Prvič sem ponoči sedel na kolo, z žarometi. Sprva sem čutil malo strahu, potem pa nič več. Nočna vožnja je fantastična, ker ni avtomobilov, ničesar in včasih te je podnevi bolj strah kot ponoči.”
Robert Male: »Adrenalin dela svoje. Bal sem se, da bom zjutraj imel krizo, ampak res ni bil problem. Adrenalin nas je poganjal, tudi kava seveda, pa bodrenje naše ekipe iz avtodoma in navijanje na krajih, kjer so nas čakali kolegi. Vedno se je kaj dogajalo, nikoli se nismo dolgočasili. Lepa izkušnja je, da so se kolegi tako potrudili za nas.«
Krešimir Ležaić: »Zame je to neverjetna zgodba o voditeljstvu in kolegialnosti. Od samega začetka, od tega, kako je Mito vse organiziral, do izjemne vloge spremljevalne ekipe in seveda samega kolesarjenja. Pri kolesarjenju je zelo zanimivo, kdo je vodilni. Načeloma smo se izmenjevali, potem pa so močnejši povedli sami, da smo se ostali lahko malo odpočili. Najmočnejši so pomagali drugim in se trudili, da bi nam olajšali pot. Podpora kolegov je izjemna in neverjetna, saj so nas pričakali povsod. To je bila res nora izkušnja in tisti občutek, ta kolegialnost, ko so ljudje prišli, čeprav niso imeli nič od tega,. Tukaj se res vidi tisti poseben Mercatorjev duh.«